Zame ima glasba poseben pomen. Čeprav po izobrazbi nisem akademska glasbenica, se vsak dan vračam k njej na različne načine. Včasih glasbo poslušam, redno pojem, preberem članek o glasbi ali pa sedem za klavir. Glasba mi ponuja prostor, kjer se lahko umirim in za trenutek umaknem iz vsakdanjega življenja. Omogoča mi pristen izraz in name deluje terapevtsko.
Glasbo vidim kot prostor, kamor lahko prideš takšen, kot si — brez razlage.
Ko sem bila majhna, sem obiskovala glasbeno šolo. Spomnim se sprejemnega preizkusa, ko so me vprašali, kateri inštrument bi se želela učiti igrati. Bila sem odločena: klavir. Danes sem zelo hvaležna staršem, ki so me pri tem podpirali in mi omogočili to pot.
Nekatere odločitve sprejemamo kot otroci — a nas spremljajo vse življenje.
Ljubezen do klavirja negujem še danes. Res je, da vmes nisem imela stalnega stika z igranjem, in to se pozna pri tehniki, še posebej pri zahtevnejših skladbah. A se vedno znova umirim, si vzamem čas in potrpežljivo vadim. Konsistentno, korak za korakom.
Redno ponavljanje vaj in tehničnih osnov se mi ne zdi pomembno le pri glasbi, temveč v življenju nasploh. Majhni, ponavljajoči se koraki ustvarjajo premike. Na katerem koli področju.
Disciplina je pogosto bolj ustvarjalna, kot si mislimo.
Ta blog objavljam prav danes, ko praznujemo World Piano Day. Zanimivo je, da praznik ni vezan na določen datum, ampak na število dni v letu. Praznujemo ga 88. dan v letu, ker ima standardno pianino ali klavir 88 tipk. Zato praznik včasih pade na 28., včasih pa na 29. marec (kot letos).
Create Your Own Website With Webador