Na 8. februar v Sloveniji praznujemo kulturni praznik. A zame ima ta dan še eno plast. Poleg Prešernovega dne obeležujemo tudi National Opera Day.
Letos sem ga preživela na Dunaju, v objemu Dunajske državne opere, kjer sem si ogledala dve Verdijevi predstavi: Traviato in Luisa Miller.
Kulturnega izleta na Dunaj sem se zelo veselila. Vedela sem, da bo sprememba okolja blagodejno vplivala name, prinesla svežino v vsakdan, me energetsko napolnila in prebudila novo motivacijo.
Včasih ne potrebujemo dopusta, potrebujemo le drugačen prostor, da znova začutimo sebe.
Glavni razlog za obisk sta bili prav operi Giuseppeja Verdija. V petek je bila na sporedu Traviata, v soboto pa Luisa Miller. Že vsak korak po dunajski operi je nekaj posebnega. Mogočna zgradba te zlahka posrka vase, ne le zaradi arhitekture, temveč zaradi občutka, da si del nečesa večjega. Hkrati pa se počutiš domače. Obkroža te množica ljudi z isto željo: uživati v dobri glasbi, petju in igri.
Umetnost povezuje neznance hitreje kot besede.
Na obrazih ljudi je bilo čutiti pričakovanje. Vsak je zasedel svoj, morda že dolgo nazaj kupljeni sedež, se udobno namestil in se prepustil večeru. Tisti trenutek, tik preden se zavese odprejo, je poseben. Tišina, ki v resnici ni tišina, ampak skupen vdih.
Obe predstavi sta bili izvedeni vrhunsko, vsaka na svoj način. Različni režijski pristopi, drugačna scenografija, drugačna energija.
Ravno to me pri takih obiskih najbolj bogati. Ko gledam predstave na tujih odrih, lahko z opazovanjem in poslušanjem poberem smernice, ideje in občutke, ki jih kasneje prenesem v svoje interpretacije. Enako dragoceno pa je tudi drugo: prepoznati, kaj mi ni blizu.
Učenje ni le zbiranje navdiha, je tudi prepoznavanje lastnega glasu.
Zdi se mi izjemno pomembno spremljati različne pevce, od svetovno znanih do manj prepoznavnih. Vsak umetnik nosi svojo notranjo zgodbo in interpretira iz prostora, ki je samo njegov. V teh drobnih razlikah se skriva največ.Podrobnosti, ki jih zaznaš, počasi sestavljajo celoto: energijo, atmosfero, občutek večera.
Opazovanje je tiha oblika učenja, ki pusti najgloblje sledi.
Iz dunajske opere sem odšla polna navdiha. Takšni večeri te ne napolnijo le za trenutek, ostanejo s tabo.
Že se spogledujem z novimi datumi in komaj čakam, da spet obiščem kakšno novo predstavo.
Ko te umetnost enkrat zares nagovori, začneš iskati poti nazaj k njej.
Create Your Own Website With Webador