Dolgo sem imela v mislih, da se glas razvija predvsem z vajo: več ponovitev, več discipline, več pravilne tehnike. In seveda, to drži. To je osnova in brez tega res ne gre. A obstaja še nekaj zelo pomembnega: glas se ne razvija samo s treningom, temveč tudi s tem, kako k njemu pristopim. Ali sem mirna in spočita ali pa povsem pod stresom in zategnjena?
Ko je v telesu preveč napetosti, pritiska ali nadzora, glas hitro izgubi stabilnost. Ne zato, ker ne bi znala, temveč zato, ker telo ni več v stanju, kjer bi se lahko svobodno izrazilo. Sčasoma sem opazila, da bolj ko poslušam in ozaveščam svoje telo, več podpore lahko nudim pevskemu organu.
Povezava med telesom, dihom in glasom
Danes sem večino časa podvržena nenehnim dražljajem in stresu, kar močno vpliva na živčni sistem, pogosto bolj, kot se sploh zavedam. Posledično se oddaljim od telesa, diha in zaznavanja sebe. Dolgo časa se nisem zavedala, kako močno se to odraža na mojem telesu in glasu.
Telo resnično veliko sporoča, pogosto prej kot glas. Vedno bolj se poskušam tega zavedati in mu slediti ter prisluhinit. Pri petju ali govoru to pomeni, da mora biti zvok podprt s telesom: s stabilno držo, aktivnim dihom in hkrati umirjenimi mislimi, torej z manj kontrole in več občutka.
V enem od prejšnjih blogov sem že pisala o tem kako je name vplivalo stresno in toksično okolje. Moje telo je bilo stalno zategnjeno in glas je to jasno odražal: postal je ožji, manj stabilen, brez lahkotnosti. Ko sem začela skrbeti za iskanje miru, sem začela slišati sebe. Ramena so se sprostila, dih postaja bolj globok, prsni koš se seseda vedno manj, in glas postaja bolj svoboden.
Glas kot odsev notranjega stanja
Glas ni ločen od telesa, temveč je njegov podaljšek. Ko je telo v stresu ali v občutku, da mora nekaj dokazati, se to pogosto pokaže tudi v glasu: dih je plitek, čeljust in vrat se zategneta, glas pa izgubi stabilnost ali lahkotnost. To niso napake, temveč signali, s katerimi telo sporoča, da potrebuje več pozornosti. Zato se razvoj glasu ne začne v pritisku, temveč v zaznavanju.
Kako prepoznam, da ne poslušam telesa?
To se običajno zgodi tiho in postopoma. Opazila sem, da sem pogosto vadila »na silo«, tudi ko sem bila utrujena. Ignorirala sem napetost v vratu, čeljusti in drugod po telesu, dihala sem plitko in bila nenehno v krču. V glavi je bilo preveč misli, preveč nadzora.
V takih trenutkih ne potrebujem več vaje, temveč več regulacije, spuščanja in poslušanja telesa. Ko se telo umiri, se umiri tudi glas, postane stabilnejši, polnejši in sproščen.
Skozi lastno izkušnjo opažam, da se glas najbolje razvija takrat, ko mu dovolim oporo telesa in več notranjega miru. Ko ne silim čez utrujenost, temveč sem pozorna ali se v meni pojavlja kakšna napetost. Poslušanje telesa zame ni dodatna tehnika, ampak temelj, na katerem se glas sploh lahko razvije.
Create Your Own Website With Webador