Ob koncu leta se v mislih vedno ustavim in se vprašam, ali sem leto, z vsemi dnevi in trenutki, res živela tako, kot sem si želela. Seveda mi pretirano analiziranje preteklih reakcij ne koristi, ampak vseeno pa se mi zdi pomembno, da prepoznam, kaj mi je ustrezalo in kaj mi ni.
Na začetku leta si vedno zadam cilje, h katerim poskušam čim bolj stremeti. Veliko se jih uresniči, ampak nekateri pa potrebujejo več časa, saj je delo v ozadju pogosto obsežnejše, kot sem si sprva predstavljala.
To leto me je zaznamoval proces opuščanja – odnosov, okolij in vzorcev, ki so mi jemali več energije, kot so je dajali. Kar nekaj časa sem bila ujeta v okolju, ki zame ni bilo podporno. Pogosto sem se tolažila, krivdo pripisovala sebi in uspehe jemala kot nepomembne. Opažam pa, da tak način razmišljanja ne vodi ravno daleč.
Ne govorim o toksičnosti v smislu obsojanja ali iskanja krivca, preprosto se velikokrat zgodi neskladje interesov, želja in vrednot. Situacije, v katerih moram biti manj, tišja ali drugačna, da lahko ostanem del nečesa, se dolgoročno poznajo na počutju, samozavesti in ustvarjalnosti. Pa ne ravno v pozitivni smeri.
Kaj sem opazila pri sebi
Ko sem začela zavestno izbirati okolje in ljudi, sem pri sebi opazila nekaj konkretnih sprememb: manj notranje napetosti, saj sem začela bolj temeljito ločitvati okolje v katerem sem se morala ves čas prilagajati in okolje, kjer sem enostavno bila lahko le jaz; to pa je prineslo občutek osvoboditve in novo energijo; prav tako sem se počutila bolj fizično sproščeno, moj spanec je postal kakovostnejši, zmanjšala se mi je telesna napetost (seveda sem dnevni ritual uvedla nekaj meditacijskih tehnik), nivo energije pa se mi je bistveno povečal; prav tako sem nekako občutila več jasnosti in s tem več premišljenega odločanja za različne zadeve. In, seveda najpomebnejšo razliko pa sem opazila v svojem glasu, ki je postal bolj stabilen, sproščen, manj nadzorovan, kar mi je že posebej pomembno pri solopetju.
Okolje vpliva bolj, kot si mislimo
Pogosto je bilo tako, da sem se osredinjala na spremembe pri sebi, redkeje pa sem se vprašala, ali je okolje, v katerem sem, res podporno. Meni so pomagala naslednja vprašanja: Ali se po druženju z določenimi ljudmi počutim bolj ali manj jaz? Ali se lahko v tem okolju izražam brez nenehnega prilagajanja? Ali moram nekaj dokazovati ali lahko samo obstajam?
Odgovori so mi postali jasni..
Hvaležnost v majhnih stvareh
Hvaležnost letos ni bila povezana z velikimi dosežki, temveč z vsakdanjimi trenutki - iskanje notranjega miru, iskren pogovor ali občutek, da sem na pravem mestu, tudi če ni vse popolno - in občutki ob tem, ki, a dajejo stabilnost ter prinašajo osebno zadovoljstvo.
Če kaj vzamem s sabo v novo leto
Ni nujno, da potrebujem novo verzijo sebe. Včasih je dovolj, da: bolj pazim, komu in čemu dajem svojo energijo, si dovolim odstopiti od okolij, kjer se ne počutim slišano, zaupam, da občutek v telesu pogosto ve prej kot glava.
Create Your Own Website With Webador