Vsak od nas vsak dan uporablja instrument, ki ga nikoli zares ne vadimo – svoj glas.
Glas je naš prvi stik s svetom. Preden znamo govoriti, že z njim sporočamo – potrebe, občutke, prisotnost. In čeprav ga uporabljamo vsak dan, nanj pogosto pozabimo kot na nekaj izjemnega. Glas ni zgolj zvok. Je vibracija, ki nosi pomen, razpoloženje in odnos. Na nek način je most med našim notranjim svetom in okolico – način, kako nevidno postane slišano.
Do svojega glasu imamo zelo različne odnose. Nekateri ga jemljejo kot samoumevno orodje za sporazumevanje, drugi kot pomemben del svoje identitete.
Zame je oboje. Kot nekdo, ki deluje tako na komunikacijskem kot umetniškem področju, glas razumem kot večplasten instrument: kot sredstvo za prenos pomena, kot nosilca identitete in kot izraz notranjega sveta. V praksi glas uporabljam na dveh ravneh. V vsakdanji komunikaciji; pri javnem nastopanju, sodelovanju s sodelavci, pogovorih; glas soustvarja, kako nas drugi doživljajo. Vpliva na to, ali delujemo jasno, samozavestno, verodostojno. Na pevskem odru pa glas postane nekaj drugega. Postane nosilec emocije, interpretacije in estetskega doživetja. Skozi petje dobi dodatno dimenzijo, ne pripoveduje le, ampak tudi občuti.
Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste nekomu verjeli (ali pa ne) predvsem zaradi njegovega tona? Glas namreč pove več kot besede same. Barva, tempo, dinamika; vse to razkriva naše razpoloženje, samozavest in odnos do sogovornika. Zato ni vseeno, kaj povemo. Še manj pa, kako to povemo.
Pogosto na glas gledamo kot na nekaj ločenega od telesa. Pa ni. Glas je telesen. Nastaja v tesni povezavi z dihanjem, mišicami, držo in našim notranjim stanjem. Ko smo utrujeni, pod stresom ali dehidrirani, se to skoraj takoj sliši. Glas je pravzaprav zvočni odtis našega počutja. Pri javnem nastopanju glas hitro postane naš največji zaveznik; ali pa ovira. Adrenalin lahko pospeši govor, zviša glas in zmanjša jasnost. Zato je ključna sposobnost samoregulacije:
zavestno dihanje, sproščenost, stabilna drža. Ko umirimo telo, se umiri tudi glas. In obratno: reguliran dih ustvarja reguliran glas.
Ker je glas obremenljiv “instrument”, potrebuje tudi nego. Sama skrbim zanj z osnovnimi, a učinkovitimi praksami: dovolj tekočine, ogrevanje glasu, dihalne vaje, topli napitki, občasna tišina in kakovosten spanec. Po večjih obremenitvah pomagajo tudi preprosti rituali, kot je grgranje žajbljevega pripravka s soljo. Gre za majhne navade, ki naredijo veliko razliko.
Danes je glas eno ključnih orodij vpliva. Ne le na odru, ampak tudi v vsakdanjem življenju; na sestankih, v pogovorih, na družbenih omrežjih. Z njim gradimo odnos, zaupanje in prisotnost. Vsak od nas ima svoj, unikaten glasovni podpis.
In prav v tej neponovljivosti je njegova največja moč. Glas je edini instrument, ki ga ne moremo zamenjati. Lahko pa ga bolje spoznamo; in začnemo uporabljati bolj zavestno.
Kdaj ste nazadnje zares prisluhnili svojemu glasu, ne le temu, kaj govori, ampak kako?
Create Your Own Website With Webador